BUT IT DOESN'T WORK LIKE THIS HERE. CRIMINAL IS ABOUT 180 TO 185CM TALL AND SLENDER WITH BACK HAIR AND OFTEN WITH BEARD. JANEZ JANŠ WAS AS IMPLICATED IN THIS GENOCIDE AS MUCH AS MILAN KUČAN WAS. INVOLVED IN TORTURE UTTERLY SINCE THE BEGINNING OF HIS COMPANY OR COMPANY WHERE ONE BECAME EMPLOYED AS PREVIOUSLY EXPLAINED ALL VIA KUČAN/ SLOVENIAN POLICE.
KER SLOVENTSVO JE ZLOČINSTVO
WHEN FAILED EASTERN EUROPEAN SLAVIC COMMUNISTS DECIDE WILL EVEN PRIVATIZE CAPITALISM(if the return of Ruzzian slaughterhouse wasn't blender big enough already) AND CLIMB OUT AS FILTHIER THAN ANYTHING IN THIS WORLD THAT EVER EXISTED IN A FORM OF FILTHY
Žrtve komunističnih pobojev v številkah: “To so ‘neosebe’ – brez pravice do groba.”
https://nova24tv.si/zrtve-komunisticnih-pobojev-v-stevilkah-to-so-neosebe-brez-pravice-do-groba/
Posmrtni ostanki žensk ubitih v Hudi jami (foto: Nova24TV).Datum:
19. 6. 2016, 7:13
Predviden čas branja: 18 min.
Povojni poboji so izraz za izvensodne pomore vojnih ujetnikov in civilistov neposredno po koncu druge svetovne vojne v Sloveniji. Izraz predstavlja povojne revolucionarne čistke, imenovane tudi čiščenja, ki jih je po vzoru sovjetske revolucije ukazalo tedanje jugoslovansko partijsko vodstvo. Množična grobišča, rezultat morije, so bila desetletja načrtno skrita pred javnostjo, dasiravno so lokalni prebivalci vedeli zanje.
V veliki večini primerov je šlo za likvidacije na samem mestu grobišča. Razkrivanje, evidentiranje in urejanje grobišč se je javno pričelo šele po slovenski osamosvojitvi oziroma po koncu enopartijskega režima.
»Gre za nadaljevanje mišljenja, da so žrtve »neosebe« brez pravice do javnega spomina,« meni zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič.Ob več kot 600 evidentiranih grobiščih žrtev povojnih pobojev, za katera vemo danes, je bilo za posmrtne ostanke poskrbljeno le v 27 primerih. Tudi pri tistih, ki se jim ukvarjanje s to temo zdi “razkopavanje kosti”, bi to nesorazmerje lahko spodbudilo vprašanje, ali niso poboji vendarle še vedno v veliki meri zamolčevani in obsojeni na “glasno tišino”? Odgovor, zakaj je tako, je Vida Deželak Barič obrazložila: “Gre za nadaljevanje mišljenja, da so žrtve “neosebe” brez pravice do javnega spomina.” Ljudje so nasičeni, saj se že predolgo ukvarjamo s problematiko nereševanja grobišč in z ugotavljanjem števila žrtev. Ob koncu enopartijskega sistema so bile predstave, da bo s spravno slovesnostjo na Rogu ta tema povojnih pobojev zaključena, saj se ljudje s težkimi obremenjujočimi temami ne soočajo radi. Navkljub nepripravljenosti za pričanje in ob uničenih dokumentih pa je vedno bolj jasno, da imamo v Sloveniji opravka z nepričakovano velikim številom grobišč. Še zdaj se na novo odkrivajo. In tudi zato se je prvotna ideja sprave spremenila v svoje nasprotje in postala generator novih delitev.
Problem Slovenije je nerazčiščena preteklost komunistične Jugoslavije
Že sami začetki te države so tlakovani s krvjo dejanskih in domnevnih nasprotnikov. Vse do propada režima so bile kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na dnevnem redu. Začelo se je takoj po koncu druge svetovne vojne z množičnimi poboji. Ob razkrivanju zločinskega sistema komunistične Jugoslavije vedno bolj izstopa leto 1945, tudi v Sloveniji, kjer so neposredno po koncu vojne umorili okoli 15.000 pripadnikov domobranskih enot in civilistov. “Kar petnajst odstotkov manj žrtev bi bilo, če teh povojnih pobojev ne bi izvršili,” pove zgodovinarka Vida Deželak Barič.
»Še danes bi bile manše tenzije, manj sovraštva in razdeljenosti med Slovenci, če se povojne likvidacije ne bi dogodile,« meni Baričeva.
Trase smrti čez Slovenijo
V več kot 600 prikritih grobiščih – v kraških jamah, zapuščenih rudniških jaških, protitankovskih jarkih, v izkopanih jamah – pa ne ležijo samo smrtni ostanki domačih ljudi, temveč še najmanj 100.000 oseb drugih narodnosti. Ta množična grobišča se nahajajo ob “trasah smrti” ali poteh, po kateri so se maja 1945 umikale polmilijonske kolone beguncev iz Jugoslavije proti avstrijski meji, in ob poteh, po katerih so jih Angleži, ki jim niso dali azila, množično vračali nazaj v Jugoslavijo.
No comments:
Post a Comment